Pasji sluhovod je sestavljen iz navpičnega in vodoravnega dela. Prav ta anatomska posebnost pa psom povzroča nemalo preglavic, saj se odmrli delčki kože (sluhovod je namreč kožna tvorba) in njeni produkti (ušesno maslo) tako veliko težje izločijo po navpični cevki iz sluhovoda na plano.
Nabiranje mastnega debrisa v njem, je predispozicija oz. ugoden medij za množenje bakterij ter glivic, ki so sicer normalno prisotne v sluhovodu (koži) ter se zaradi obilice hranilnega medija hitro prekomerno namnožijo in povzročajo infekcije. Le-te so večinoma kot sekundarne komplikacije primarnega dejavnika (znižane splošne odpornosti, alergije, prehlada, …). Velika produkcija ušesnega masla je posledica nadraženosti lojnih žlez sluhovoda, kar pa sledi predvsem alergičnim kožnim obolenjem (tudi prikritim in s kroničnim potekom).
Drugi vzroki vnetij sluhovodov so prisotnost zajedavcev (ušesne garje), tujkov (delčki res in semena trav), rast šopkov dlak globoko v kanalu (pogosto pri kodrih, šnavcerjih, ši-tzujih, maltežanih, …).
Kmalu se maslu pridruži tudi bakterijski, gnojni izloček. Žival se prične praskati po ušesih, otresa z glavo ali jo celo drži postrani (na tisto stran, kjer je obolelo uho), ob dotiku kaže bolečino in glavo odmika. Lastniki opazijo izcedek (gnojen, temen, celo krvav), ki zaudarja. Takrat je skrajni čas, da psa odpeljemo k veterinarju.
Najpogostejši povzročitelj kroničnih vnetij je glivica (kvasovka) MALASSEZIA PACHYDERMATIS (normalni prebivalec kože), ki se prekomerno namnoži v sluhovodu in ob tem povzroča hudo srbenje in draženje ter pogosto spremlja bakterijsko infekcijo.
Trdovratna bakterijska obolenja ušes pa povzroča na večino antibiotikov odporna bakterija PSEUDOMONAS AERUGINOSA (Gram-negativni mikrob). Kronična, ponavljajoča vnetja, ki so (velikokrat) posledica neodločnega, prekratkega zdravljenja na začetku, zahtevajo poglobljeno diagnostiko povzročitelja in uporabo visokih doz specifičnih antibiotikov (redkeje v obliki tablet, pogosto v injekcijski obliki). Slednja terapijo močno podaljša in podraži, v obup pa spravlja tako lastnike kot veterinarje. Obstaja tudi nevarnost ustvarjanja rezistentnih (odpornih) sevov (tipov) bakterije, ki težavo prenesejo tudi v humano medicino. Saj je mikrookolje (skupaj z mikrobi in antibiotiki) skupno tako živalim kot ljudem.
Ena od komplikacij vnetij zunanjega sluhovoda (otitisa) je tudi VNETJE SREDNJEGA UŠESA. Prizadeta žival ima glavo nagnjeno na stran, slabo ravnotežje ter nenormalno gibanje očesnih zrkel. To so simptomi t.i. vestibularnega sindroma, ki lahko povzroča tudi paralizo obraznih živcev ter posledično videz enostranske ohlapnosti spodnje čeljusti.
Posledica močnega otresanja z glavo in praskanja po uhljih je tudi pretrganje stene žil (manjše žilice) in podliv krvi pod kožo. To imenujemo UŠESNI HEMATOM in ga terapiramo večinoma kirurško (odstranitev strdka, podveza žile), ob manjšem obsegu pa najprej lahko poskusimo z uporabo ustreznih zdravil. Vendar ob tem tvegamo trajno deformacijo ušesnega hrustanca.
TERAPIJA UŠESNIH VNETIJ
- PRVI NIVO:
Večina obolenj se pozdravi z učinkovitim čiščenjem sluhovodov (če je proces napredoval in postal boleč, se toaleta opravi na pomirjevalu ali celo v anesteziji), ki mu sledi lokalno dajanje zdravil doma. Čiščenje in spiranje kanalov je ob večji količini izcedka potrebno tudi s strani lastnika vsak dan (cerumenolitična in dezinfekcijska sredstva, ki ne škodujejo bobniču). Ob prisotnosti alergij in kvasovk je priporočljivo terapevtike kombinirati z antiinflamatoriki (kortizonski pripravki lokalno ali sistemsko). Po nekajtedenski terapiji doma se opravi ponovna kontrola sluhovodov v veterinarski ambulanti.
- DRUGI NIVO:
Nekateri psi imajo ponavljajoče težave z ušesi. Takrat je potrebno diagnostiko razširiti na determinacijo povzročitelja (jemanje bakterioloških brisov, ugotovitev alergena, občutljivost mikrobov na zdravila), določiti učinkovito uporabo ustreznega terapevtika (sulfadiazin s srebrom, tris-EDTA, zdravljenje z injekcijskimi zdravili) in doma opravljati redno toaleto sluhovodov. Včasih pa je vzrok v hormonalnem neravnovesju, zato opravimo tudi hormonske teste.
- TRETJI NIVO:
Redki procesi pa s prej naštetimi postopki ne prinesejo trajne rešitve. Takrat se zdravljenju pridružijo različni kirurški posegi. Veterinar kirurg se lahko odloči za odprtje navpičnega dela sluhovoda (možnost učinkovite toalete kanala ter preprečitev popolne zapore le-tega zaradi kroničnega vnetja z brazgotinjenjem) ali za ablacijo (popolno odstranitev celotnega kanala) kot zadnjo možnost pri njegovem popolnem zaprtju in s tem nezmožnosti za lokalno toaleto ter zdravljenje. S tem psu olajšamo prihodnja leta brez kroničnih bolečin v ušesih.
Vnetja sluhovodov znajo biti močno frustrirajoča, saj se lahko njihovo zdravljenje zavleče na več mesecev, tudi let, kljub ustreznemu pristopu. Pomembno je, da k problemu pristopimo čim prej, resno, zavzeto in se strogo držimo navodil o terapiji, preprečevanju in rednih kontrolah v ambulanti, kjer se opravi tudi vsa razpoložljiva diagnostika primarnega vzroka. Saj le-tako lahko svojo žival odrešimo bolečine in ji s tem nudimo dobro počutje, ki si ga vsekakor zasluži.