Večina ljudi je že slišala za parazitsko vnetje sluhovodov, ki ga povzročajo kolonije ušesnih garij (Otodectes cynotis) pri mačkah, manjšina pa najbrž o vnetju, ki ga garjavci povzročajo tudi pri psih, še ni slišala. Teh malih pajkovcev se drži slab sloves: povzročajo kronične infekcije, ki zahtevajo dobro začetno diagnostiko ter se ob nepravilnem in prekratkem zdravljenju zelo rade ponavljajo, spremljajo pa jih tudi bakterijska in glivična obolenja, ki vso situacijo še komplicirajo.
Zato nekaj odgovorov na najpogostejša vprašanja.
KAJ SO UŠESNE GARJE?
To so majhni zajedavci, ki spominjajo na klope. So težko vidni s prostim očesom, tako da njihovo prisotnost potrjujemo z mikroskopskim pregledom ušesnega materiala oz. pregledom vseh delov sluhovoda s pomočjo lupe (otoskopiranje). Infestacija povzroča draženje žlez v kanalu in produkcijo temnega, suhega izcedka, ki spominja na grobo mleto kavo in vsebuje ušesno maslo, kri, infekcijske izločke ter garjavce.
KAKO SE GARJE RAZVIJEJO?
Zajedavci se zadržujejo na koži ušesnega kanala in se redko selijo iz njega na področje obraza oz. glave svojega gostitelja. Od tam se širijo v okolico in na druge živali. Tako za okužbo ni nujno potreben le direkten kontakt z obolelo živaljo, ker je prenos tudi neposreden (preko ležišč).
Odrasle garje ležejo jajčeca, iz njih se razvijejo (v štirih dneh) razvojne oblike larv in nato v naslednjih tednih dve stopnji nimf. Zadnja oblika nimfe se pari z odraslim moškim parazitom in po preobrazbi že lahko leže jajčeca. Ves razvojni krog traja približno tri tedne. Hranijo se z ušesnim maslom in oljnatimi kožnimi izločki.
KAJ GARJE POVZROČAJO?
Prisotnost garjavcev je močno dražeča za žival in povzroča huda draženja kože sluhovoda, posledično vnetja z izcejanjem in komplikacijami ter močnim srbenjem (tudi kože drugod). Je tipično ušesno obolenje pri mačkah, redkeje psih, se pa med njimi prenaša. Najpogosteje so okužene zunanje muce, redko se v obliki kožnega ekcema pojavi tudi pri ljudeh.
KAKO SE ZNEBIM UŠESNIH GARIJ?
Najpogostejši pristop k zatrtju parazitov je topikalna (lokalna) aplikacija zdravil v obliki kapljic za ušesa, ki so jim dodana sredstva proti garjam (akaricidi). Le-ta pobijejo tudi njihove razvojne oblike in kot oljni lubrikant odlično očistijo sluhovode.
Drugi način zdravljenja je (tudi sočasna) uporaba sistemskih akaricidov v obliki injekcij, ki se redno ponavljajo od dva do štirikrat z dvotedenskimi razmaki. Je dobra rešitev za nekooperativne muce in z veliko mero previdnosti uporabljena tudi pri psih. Slednji so znotraj določenih pasem na učinkovino ivermektin lahko zelo občutljivi (predvsem coli pasme, t.j. škotski, avstralski, mejni, bradati ovčarji).
Kot (večinoma) preventivo pred parazitozo v veterinarskih ambulantah dobimo posebne isekticidne ampule, katerih vsebino nanesemo na kožo visoko na področje zatilja (kjer se žival ne more polizati). Substanca (selamectin, moxidectin) se v nekaj dneh razporedi po telesu in učinkuje na notranje ter zunanje zajedavce. Kljub temu pa je potrebna še intenzivna toaleta sluhovodov pred in po zdravljenju, po potrebi tudi vmes, da odstranimo odmrle parazite in ušesno maslo z vnetnimi produkti.
KAJ NAREDITI, ČE SE JIH NIKAKOR NE ZNEBIMO?
Če ste naredili ”res vse”, pa se nadloge še vedno niste znebili, preverite nekaj pomembnih točk .
- Je bila prisotnost parazita na začetku potrjena v laboratoriju?
Če je bilo zdravljenje začeto samo na osnovi ocene ”tipičnega” izcedka iz sluhovodov in ne na osnovi ugotovitve garjavcev, je prav verjetno, da le teh v resnici ni. Zato zdravljenje ”na pamet” (brez pregleda veterinarja) odsvetujemo!
- Je na koncu terapije bila ugotovljena prisotnost garjavcev?
Včasih je moteča že velika količina zastalega ušesnega masla oz. vnetnega izločka v sluhovodu. Prav tako povzroča srbež prisotnost bakterij, ki jih z uporabo specifičnih protiparazitskih pripravkov seveda nismo zatrli. Zato je tako zelo pomembna prava diagnostika vzroka vnetja ušes, njihova toaleta ter uporaba pravih zdravil oz. njihove kombinacije.
- So bile vse živali v istem gospodinjstvu terapirane?
Če poleg obolele mačke niso bile zdravljene tudi ostale, sicer klinično zdrave muce in psi, lahko le-ti ostajajo stalen vir infestacije z garjami. Torej: terapija mora zajeti prav vse živali v neposredni okolici obolele.
- Je bilo uporabljeno zdravilo pravo in aplicirano na predpisan način?
Nujno je, da postaviti diagnozo veterinar (in ne lastnik ”na pamet”) ter da lastnik točno po njegovih navodilih uporablja eno ali kombinacijo različnih zdravil ustrezen čas (ki je relativno dolg). Kajti: terapevt mora biti pri terapiranju bolj trmast od povzročitelja (garje so trdovratne in ob nepravem pristopu k zdravljenju rade ponovijo klinično sliko garjavosti, tudi večkrat zapored).
ZAKLJUČEK:
Ušesne garje so torej vsekakor ozdravljive! Lotimo se jih z vso resnostjo in s tem olajšajmo življenje naši muci (oz. psu) in sebi.
Jasna Kopač Dolenc, dr. vet. med.