Eden od klasičnih problemov z očmi, ki zahtevajo pregled pri veterinarju brez odlašanja, je ”rdeče oko”. Tako oko ni nujno boleče, če pa je, pa opažamo mežikanje ali drgnjenje s taco po obraznem delu. Veznica postane močno rdeča, lahko tudi oteče, se izboči in podlije s krvjo. Istočasno ali nekoliko kasneje se (lahko) pojavi tudi motnost roženice.
Najpogostejši simptomi so:
- nenadna bolečina očesa,
- mežikanje, pripiranje pred svetlobo, zaprto oko,
- motnost roženice,
- sluzaste nitke po očesu,
- izcedek iz njega (solze, gnoj).
ODRGNINE ROŽENICE
Obstaja več različnih vzrokov za akutno rdeče in boleče oko. Najbolj pogoste so travme (rane in odrgnine) zunanje očesne površine, ki kot prozorna, tanka (okrog 1 mm debela) plast, imenovana roženica, ščiti notranje dele očesa pred vplivom iz okolice, istočasno pa omogoča nemoteno prehajanje svetlobe do očesne leče. Tako pasivno sodeluje pri vidu.
Glavnino vzrokov za njene poškodbe sestavljajo: direktni kontakt z rastlinami, njihovimi trni in vejami, opraskanine s strani druge živali (mačji krempelj v pretepu, tudi v igri, lahko povzroči težke poškodbe z globokimi in okuženimi žepi), samopoškodba (praskanje po glavi, uvihanje vek), kemično draženje (šampon), tujki (semena trav se rada ujamejo pod vekami in drgnejo po očesu), …
ČIR ROŽENICE
Ulcerativni keratitis se pojavlja, ko so prizadete, propadle globje plasti roženice. Delimo ga na površinski in globoki čir, ki lahko sega vse do zadnje bariere (Descemetove membrane) pred sprednjo očesno kamrico. Takrat obstaja velika nevarnost, da se oko predre in steče.
Vzroki teh stanj so: travma, generalizirano obolenje, pomanjkanje solz, infekcija (virus pri mačkah), nezmožnost popolnega zaprtja vek centralno (pasme z izbuljenimi očmi), paraliza obraznega živca, tujek, kemične opekline, …
Določene pasme psov so nagnjene k razvoju problemov na roženici predvsem zaradi anatomije lobanje in genetske predispozicije. Med njimi prednjačijo igračkaste pasme kodrov, bokserji, buldogi, pekinški dvorni psi, shih-tzuji, boston terierji, mopsi in mešanci z njimi oz. psi s kratkimi gobci.
Tako se pogosto pri pekinčanih in mopsih pojavljajo DESCEMETOKELE (herniacija
descemetove membrane v roženici). Strokovna obdelava stanja zahteva specialistične posege, večinoma kirurške (predpasniki, presaditve roženice, …). Se pa taka komplicirana obolenja seveda pojavljajo tudi pri starih in obolelih psih ter mačkah.
Trdovratni, neodzivni (INDOLENTNI) ulkusi se večinoma pojavljajo pri kodrih in bokserjih. V teh primerih gre za komplikacijo v celjenju, ker na robu čira nastane zadebeljen rob, ki moti, podaljšuje celjenje poškodbe (le-ta se celi od globine proti površini). Obstaja več (tudi kirurških) tehnik terapije, ki omogočajo zacelitev in okrepitev roženice.
TERAPEVTSKI POSTOPKI
Po postavitvi diagnoze odrgnine ali čira, predvsem gre tu za okulistični pregled z barvanjem, merjenjem produkcije solz, jemanjem brisov, pregledom krvi, …, se veterinar odloča glede na stanje očesa in splošno stanje živali o ustreznem zdravljenju. Slednje traja vsaj nekaj tednov, zelo pomembno pri tem pa je natančno sledenje navodilom terapevta ter prihajanje na dogovorjene kontrole (po potrebi, to je ob poslabšanju, nejasnosti, pojavu nenormalnih izcedkov, …, pa je kontrola stanja potrebna čimprej).
V prvem delu zdravljenja se živali predpiše zmanjšana telesna aktivnost (od enega do nekaj tednov, včasih mesec) in tretiranje z lokalnimi antibiotiki. Poškodovana roženica je idealno vstopišče bakterijam, zato potrebuje pogosto dajanje zdravil v obliki kapljic ali krem.
Drugi del zdravljenja je blaženje bolečine, nelagodja, ki ga žival doživlja ob tem. Uporabljajo se nesteroidni analgetiki v obliki injekcij ali tablet. Kot kremo ali kapljice pa dajemo tudi atropin, ki začasno omrtviči zenico ter s tem prepreči njeno boleče krčenje (po njegovi uporabi žival obvarujemo pred direktno, močno svetlobo). Kapljice preko solznega kanala v manjši meri stečejo tudi v nosno ter ustno votlino in, ker so grenkega okusa, povzročajo slinjenje predvsem pri mačkah.
Uporaba zaščitnega ovratnika je pomembna pri preprečevanju samopoškodbe, če je ta verjetna.
Ob slabem celjenju čira je njegovo zdravljenje podaljšano in včasih zahteva specialistično obravnavo oftalmologa ter posebne dodatne posege (kiretaža z lokalnim omrtvičenjem, kirurški poseg v splošni anesteziji).