Na svetu obstaja več kot 1900 vrst različnih bolh. Pri hišnih živalih imamo (na srečo) težave le z eno od njih. To je mačja bolha, ki pa zajeda ne le na mačkah, temveč tudi na psih, kuncih, činčilah, hrčkih,… . Bolhe niso le nadloga, saj povzročajo huda obolenja in celo smrt. Zato se jih moramo lotiti pravočasno, še preden se vidno namnožijo, in jih z učinkovitimi sredstvi uničiti, ko so še šibke. Ne podcenjujmo jih!
ZAKAJ SO BOLHE PROBLEMATIČNE?
Bolhe so zelo prilagodljive in se z različnimi razvojnimi oblikami dobro znajdejo v različnem okolju. Na hitrost razvoja vpliva predvsem temperatura ter vlažnost v njem. Zmotno je med lastniki močno razširjeno mnenje, da bolh pozimi ni. Res je celotna bolšja populacija v regiji najšibkejša v obdobju zelo nizkih temperatur, vendar je njihova mikroklima v nekem prostoru lahko stalna in v zaprtih stanovanjih idealna za celoletni razvoj in preživetje. Zato moramo pri hišnih živalih nanje računati vse leto!
Razvojni krog bolh zajema štiri stopnje: jajčece, ličinka, buba in odrasla bolha. Le slednje stalno živijo na svojem gostitelju in pijejo kri, tu se množijo in ležejo JAJČECA. Le-ta (predstavljajo eno tretjino populacije) padejo z živali na tla in se v okolju inkubirajo. V ugodnih razmerah se iz njih izležejo LIČINKE (57% populacije), ki se hranijo z bolšjimi iztrebki (tudi ti skupaj z jajčeci padajo z gostitelja v okolico). Po dveh levitvah se ličinka tretje stopnje zabubi. To uspe le osmim procentom ličink, preobrazba pa traja minimalno le devet dni. BUBA je najvzdržljivejša faza bolh v razvoju, saj v okolici obstane več mesecev do enega leta. Ima sposobnost zaznati bližino gostitelja (občutljivost na temperaturo, tresljaje, svetlobo,…), tako da v tem primeru sproži preobrazbo v bolho, ki trpi hudo lakoto in zato intenzivno išče žival za prvi krvavi obrok. ODRASLA BOLHA izvede najhujšo ter s strani lastnika zaznavno invazijo predvsem v obdobju, ko se lastniki vrnejo domov z daljših počitnic in so novo izležene bolhe lačne. Takrat lahko lastnik opazi gomazenje črnih, drobnih živalic celo po svojih nogah! Življenjska doba bolhe na živali je nekje od 4-6 tednov, odvisno od nege kožuha. Jajčeca (40 vsak dan) spolno zrela samica prične leči po enem do dveh dneh zajedanja (pitja krvi) in razvojni krog je sklenjen. V povprečju traja samo tri tedne!
Še vedno (resnici na ljubo preveč!) veliko ljudi bolh ne jemlje resno oz. kot nekaj normalnega, nekaj kar spada zraven psa, mačka. Vendar v 21. stoletju res ni treba, da živali trpijo slabokrvnost, infekcije, trakuljavost samo zato, ker to so – živali. Ni redko, ko se lastniki na posvet k veterinarju obrnejo šele, ko vidijo množico bolh na ljubljencu in se pravzaprav zbojijo za lastno varnost (in ugled). Ukrepanje ni nikoli prezgodnje ali prepozno, vendar le redna preventiva preko vsega leta in z učinkovitimi sredstvi da zadovoljiv rezultat. Zato uporabite insekticidna sredstva, ki vam jih v različnih oblikah (spreji, šamponi, še bolje pa ovratnice, ampule za kožni nanos) priporoči veterinar. Držite se danih navodil in bodite disciplinirani!
Ne čakajte, da se bo vaš kosmatinec pričel praskati, ker se marsikateri kljub številnim bolham ne bo! Ne domnevajte, da bolh ni v stanovanju, ker vi niste popikani (paraziti imajo raje naravnega gostitelja, če jim je le na dosegu skoka)! Ne dopustite, da vam vaš ljubljenec in sopotnik umre zaradi obolenja, ki se ga da enostavno preprečiti!
MITI IN LEGENDE o bolhah :
* ” Moj muc pa že ne more imeti bolh, saj je vedno v stanovanju. ”
Bolšje razvojne oblike se lahko prenašajo tudi s pomočjo ljudi, oblek, pohištva, opreme in živalskih obiskovalcev iz enega okuženega okolja v drugega. Stanovanja s stalno temperaturo (tudi kadar je zunaj globoko pod ničlo) in vlažnostjo so idealne klimatske niše za hiter in stalen razvoj zunanjih zajedavcev.
* ” Naš Floki nima bolh. Bi vedela, če bi jih imel, ker sem alergična nanje. Pa se sploh ne praskam! ”
Odrasle bolhe zajedajo svojega naravnega gostitelja. Torej živali. Le v skrajnih primerih, kot zadnjo možnost izbire, pa se hranijo tudi s človeško krvjo. To je znak hude infestacije okolja (stanovanja) s paraziti ali nenadnega ”izginotja” njim privlačne pasje, mačje,… krvi (če hišnemu ljubljencu, ko ugotovimo, da ima bolhe, preprečimo dostop v stanovanje). Takrat so bolhe lačne, željne krvi in se zadovoljijo tudi z našo.
* ” Bolh nimamo. Imamo lesena tla in nič preprog! ”
Ja, bolhe so lahko tudi v ”sterilnem” stanovanju. Niso znak nereda in umazanije. Jajčeca, predvsem pa ličinke in bube se znajo skriti in zavarovati, poiščejo tiste najbolj nedostopne špranjice (tudi med deskami) in se ne zadržujejo samo v kupih prahu pod posteljo, v preprogi na hodniku ali v gubah troseda. Zato redna preventiva odtehta grozo ob spoznanju prisotnosti milijonov ”slepih potnikov” v našem bivališču, katerih se, za povrh vsega, še težko hitro znebimo.
* ” Nemogoče, da ima naša srči bolhice! Saj jih ni nikjer videti. ”
Ne smemo pričakovati, da bomo milimetrske živalce, ki so okretne in iznajdljive v skrivanju, videli s prostim očesom. Odrasle bolhe že. Pa še tiste navadno, ko jih je na živali že veliko. Tu lahko opazimo kot poprov prah velike in temne pikice, ki so drobljive in ob čohljanju kožuha padajo na belo podlago. To so bolšji iztrebki. In kjer so iztrebki, so tudi bolhe. In kjer so bolhe, … . Večinoma pa lastniki opazijo šele sekundarne znake kožnih obolenj, če je žival občutljiva na bolšji pik. Včasih niti tega ni. Kosmatinec hira, ima pusto dlako in ni živahen. Če ne prej, je vsaj takrat skrajni čas za obisk v najbližji veterinarski ambulanti!
MALA ŽIVALCA, VELIKI PROBLEMI
Marsikdo jemlje bolhe površno. Ne zaveda se, da ne predstavljajo le nadlege, temveč tudi grožnjo kvaliteti življenja ter zdravju, v hudih primerih tudi življenju samemu. Niso redki smrtni primeri zanemarjenih živali (bolhe lahko dobesedno izpijejo kri in povzročijo pogin celo velikih, hlevskih živali!), ki podležejo napadu drobnega parazita zaradi neozaveščenosti njihovih lastnikov. Predvsem so občutljive mlade, majhne, stare in obolele živali.
Bolhe povzročajo ali so vpletene v :
* alergični bolšji dermatitis (vnetje kože), ki je pogost zunanji znak pri občutljivih živalih (praskanje, rdečina, kožne naslage, neprijeten vonj, …);
* anemijo (slabokrvnost) z bledimi sluznicami, veznicami, oslabelostjo, tudi težkim dihanjem, kašljem v zadnji fazi;
* parazitarno anemijo (bolhe so prenašalec parazita rdečih krvničk);
* bolezen mačjega kremplja (nevarna predvsem človeku, ki oboleva za večinoma lokalnim obolenjem bezgavk);
* pogosto okuženost s pasjo trakuljo, ki jo prenašajo bolhe.
ANEMIJA
Morebiti si je težko predstavljati, da lahko tako drobna živalca, kot bolha je, povzroči tako hude probleme, kot so srbeča vnetja kože (s katerimi je marsikdo žal seznanjen) in (večina ljudi na to pozablja) smrt zaradi sesanja krvi. Slednje se pojavlja redno pri netretiranih živalih, v slabem skrbništvu, vsako poletje, ko je številčnost populacije bolh na vrhuncu. Živali podležejo obolenju s hudo slabokrvnostjo (anemijo) in komplikacijo zaradi nje (odpoved vitalnih organov).
Zato bodite pozorni:
* večina živali se ob infestaciji z bolhami ne praska (razen, če so alergične na bolšji pik), zato ne jemljite tega kot zanesljivi znak prisotnosti bolh;
* kontrolirajte kožuh, kožo redno in bodite pozorni na drobne, črne iztrebke bolh, ki ob česanju, mršenju dlake padajo na tla ter so dobro vidni predvsem na beli podlagi (spominjajo na mlet poper);
* če ne opazite bolh na živali, ne predvidevajte, da jih ni (niti na njej niti v okolici), ker bolhe težko vidite v gosti, temni dlaki, saj so pravi mojstri hitrega skrivanja, tako da so očitne šele v primeru velikega števila;
* najbolj dovzetni za posledice bolšje invazije so mladiči, stare in oslabele živali ter tiste, ki bivajo zunaj.
Znaki anemije se pokažejo dokaj pozno: blede (skorajda bele) sluznice in veznice (zdrave so rožnate do rdeče), pacient je nemiren, velikokrat tudi hladen (ima znižano telesno temperaturo), mačke lahko jejo pesek iz svojega stranišča, ….
Obolelega dokaj uspešno zdravimo s krvno transfuzijo oz. infuzijo krvnih pripravkov, prav tako moramo odpraviti bolhe na živali ter v okolju kamor žival vrnemo in jo zaščititi pred ponovno invazijo. Najbolj pomemben ukrep pri vsem tem pa je kvalitetno in lastniku razumljivo ozaveščanje slednjega o pomenu preventive proti bolham ter ostalim parazitom!
INFEKCIJSKA ANEMIJA MAČK
To obolenje povzroča krvna bakterija Mycoplasma haemofelis (prej imenovana Hemobartonella felis), ki se pripne na ovojnico rdečih krvničk (eritrocitov) ter veselo potuje po žilah svojega kosmatega gostitelja, se hrani in razmnožuje, vse dokler imunski sistem živali ne prepozna vsiljivca, kateremu nato prične greniti njegovo do sedaj srečno parazitsko življenje.
Žival se okuži preko ugriza okužene bolhe (tudi klopa, uši, komarja), transfuzije ali mladič preko matere. Mačkin obrambni mehanizem prepozna tujo beljakovino in odreagira z uničevanjem spremenjenih eritrocitov v vranici. Ob hudi infekciji propade veliko število krvničk, kar povzroča slabokrvnost, zlatenico, oslabelost, tudi vročino. Fiziološka reakcija organizma je povečana tvorba novih rdečih krvnih celic v kostnem mozgu, kar pa izostane oz. je močno oslabljeno, če je maček istočasno okužen tudi z virusom mačje levkoze (imunosupresijsko delovanje). Takrat je prognoza zelo slaba.
Znaki infekcije so lahko zelo pozni (tudi mesece po okužbi), smrtnost je najvišja v prvem mesecu, žival pa (če ji uspe okužbo preboleti) ostane permanentna prenašalka povzročitelja, ki ponovno pridobi na moči ob vsakem večjem stresu. Zdravljenje zajema dajanje antibiotikov daljši čas, kortikosteroidov, transfuzijo krvi in seveda redno ter učinkovito preventivo proti zunanjim parazitom.
BOLEZEN MAČJEGA KREMPLJA
Gre za infekcijo z bakterijo Bartonello henselae, ki se širi s pomočjo bolh: mačka, infestirana z bolhami, je polna njihovih iztrebkov (prebavljena kri), ki vsebujejo mikrobe, in le-te s praskanjem preko zamazanih krempljev prenašajo na novega gostitelja.
Najbolj so dovzetni ljudje (predvsem tisti s slabo odpornostjo): na mestu praske se pojavi rdečina, po cca. dveh do treh tednih pa zatečejo območne bezgavke, so boleče, pojavi se vročina. Ob komplikaciji je obolenje sistemsko: spremembe vranice, možgansko vnetje, infekcija srčnih zaklopk, ….
Obolevajo tudi mačke: vročična stanja, vnetje globjih očesnih tkiv, povečanje bezgavk, bolečine v mišicah, težave pri reprodukciji, bakterijski endokarditis, plazmatski stomatitis (napredujoča oblika bolečega vnetja ustne sluznice, žrela in dlesni).
Zdravljenje je antibiotično, preventiva pa klasična: preprečevanje bolšje invazije.
TRAKULJAVOST
Bolhe prenašajo razvojne oblike pasje trakulje (Dipilydium caninum), ki jo lastnik lahko občasno opazi na ležišču (kot suhe, bele, ploščate, pribl. 1 cm dolge delčke, ki spominjajo na posušen rižek) ali prilepljeno na dlako okrog zadnjika (sveži, biserno beli, ploščati delčki, ki se vzdolžno krčijo). Vendar to ni celotna trakulja, temveč le en njen segment (odrivek), ki v svežem stanju izloča zrela jajčeca. Ta padajo na tla, kjer so že bolšji iztrebki. Z vsem skupaj se hranijo bolšje ličinke, s tem se infestirajo ter okužbo prenašajo na odrasle oblike bolh. Slednje med nego kožuha pojejo mačke, psi in s tem je razvojni krog trakulje sklenjen.
Črevesni parazit zajeda v tankem črevesju in meri približno 15 centimetrov, ko dozoreva in raste, z blatom izloča (s prostim očesom vidne) spolno zrele odrivke.
Človek jih težko dobi, saj so invazivne oblike v bolhah, ki pa jih, resnici na ljubo, ljudje težko zaužijemo. Zelo pogoste so pri odraslih mačkah, kjer ne povzročajo kakšne klinično zaznavne težave oz. lahko osnovno bolezen še dodatno poslabšujejo. Večinoma pa trakulje predstavljajo le higienski problem.
Zdravljenje poteka z uporabo endoparazitikov, ki se dajejo tudi preventivno minimalno vsake tri mesece, ob invaziji z bolhami pa tablete ponavljamo vsake dva tedna. Ob tem je logično potrebna tudi redna preventiva in zatiranje bolh kot prenašalcev oz. vmesnih gostiteljev!